Zaprta vrata so bila napisana in uprizorjena med vojno, ko so se oblastiželjnost, koristolovstvo, sadizem, strahopetnost in izdajstvo skrivali za lepo donečimi, a puhlimi domoljubnimi frazami kot razlog in opravičilo za zločine. Zato je to drama o absolutni moralni odgovornosti za svoja dejanja, v kateri nastopajo štiri osebe (tri glavne, vse že pokojne, in sobar). Dogaja se za zaprtimi vrati sobe v salonu iz drugega cesarstva, ki se nahaja v hotelu neštetih sob brez izhoda in je prispodoba za pekel. V sobi ni ogledal, oken in postelj, večkrat pa je omenjen bronast odlitek. Vsak je odgovoren za svoja dejanja V salonu se prvi znajde Garcin, za njim vstopita še Ines ter Estelle. Vsak od njih je storil v življenju veliko zločinov, zato se znajdejo v salonu, ki je del pekla, ta pa je drugačen, kot so si ga predstavljali. Ker so imeli svobodo izbire, morajo zdaj odgovarjati za dejanja, ki so jih izbrali. Pekel smo ljudje! V salonu je vedno svetloba, ni dneva in noči. Sobarja lahko pokličejo z zvoncem, ki pa ne deluje. Izkaže se tudi, da te osebe niso skupaj po naključju, saj tvorijo »nemogoč« trikotnik: bistvo pekla. Postopoma izgubijo stik z svetom, s svojimi znanci in ljubljenimi, ki počasi pozabijo nanje. Na koncu ugotovijo, da so skupaj za vselej in da ni rešitve. »Pekel smo drug drugemu.« »Človek ni nič drugega kot tisto, kar je v svojem življenju počel.« Idejno sporočilo drame govori v duhu eksistencialistične filozofije o neizbrisni krivdi posameznika, o tem, da ljudje ustvarjajo drug drugemu pekel, ker je ta v njih samih.