Oče je pred hišo zasadil drevesi, za vsakega sina eno. Luigi je macesen, trd in krhek hkrati, v sedemintridesetih letih življenja ni zapustil svoje doline. Z Betto sta se zaljubila med kopanjem v rečnih tolmunih, obkrožena z belimi brezami; danes to komaj kdaj ponovita, saj čakata otroka in v zraku diši po novem začetku. Drugo drevo je jelka – Alfredo, mlajši brat, senčen in odporen na pozebo, nemiren in prepirljiv. Da ne bi zašel v prevelike težave, je pobegnil daleč stran v Kanado, med otožne Indijance in naftne vrtine. Zdaj je nazaj. Alfredo in Luigi imata dvoje skupnega. Prvič: kozarec. Zmožna sta piti brez predaha več dni zapored, dokler ne zaspita onemogla in zjutraj nadaljujeta: kozarec belega, pivo, viski, rundo za rundo ob pultu, kjer se sklepajo stave, ali je morilec psov ob reki volk, ponoreli pes ali bogve kakšen hudič. Poleg popivanja ju druži še hiša, tam, kjer stojita drevesi. Po očetovi smrti se Alfredo vrne v dolino, da bi se znebil vezi s preteklostjo.