Jan, Erazem in Karla so prvi dan šmarnic po maši polni vprašanj stekli ob rob gozda, sedli, se prijeli za roke, zaprli oči, da bi se umirili, in Karla je glasno molila: »Nebeški Oče, v Jezusovem imenu te prosimo, naj pride Marija in nam razloži, česar ne razumemo. Oče naš …« Po molitvi so odprli oči. Med njimi je sedelo mlado, lepo dekle ter se jim smehljalo …ako vsak večer po šmarnicah Marija ob robu gozda pričaka svoje mlade prijatelje, iz katerih kar dežujejo modra vprašanja, ki jih še odrasli nemalokrat le stežka razumemo: Zakaj je Jezus odrasle možakarje imenoval otroci? Kako je Peter lahko postal Jezusov naslednik, ko pa se je silil v ospredje, bil je nasilen in je Jezusa celo zatajil? Kako lahko Marija trdi, da jemo meso njenega sina? Kdo so bili mučenci? Zakaj je sveta maša cela drama – kot zadnja večerja, Jezusovo trpljenje in vstajenje skupaj? A ni čudno, da je Jezus pri prvem čudežu naročil vodo natočiti v posode za obredno umivanje? Zakaj se splača iti k birmi? Si predstavljate, da nam Bog ne bi več dajal življenja in bi se zjutraj zbudili mrtvi? Tako hudomušno, a nadvse globoko in zelo iskreno vsak večer ob robu gozda tečejo pogovori ob dnevnih evangeljskih odlomkih ter vsakdanjih težavah otrok. In vsake toliko se druščini pridruži še kakšen. In kakšen odide, ker mu je »brez zveze«. Kajti vera je dar, za katerega moramo biti odprti, da ga prejmemo. In potem smo v veri deležni največje ljubezni in večnega življenja. S povabilom uvodničarja dr. Gabriela Kavčiča: »Naj bodo letošnje svetoletne šmarnice priložnost, da se vrnemo h koreninam te lepe slovenske tradicije, ki je bila od samega začetka v letu 1851 posebej posvečena prav Devici Mariji. Pojdimo z njeno pomočjo Gospodu Jezusu naproti, v mislih, besedah in dejanjih.«