Odločena, da v sebi poišče moč in ozdravi bolno telo, se avtorica z gorskim kolesom in več kot 20 kilogrami opreme za kampiranje odpravi na več kot tri tisoč kilometrov dolgo avanturo. Pri štiriinpetdesetih letih, po zdravljenju raka na dojki, je Alenka Vreček ugotovila, da ji zmanjkuje časa za uresničitev davne želje, ki si jo je po razpadu prvega zakona zapisala v žepno izdajo Rumijeve poezije – dolge kolesarske ture. V upanju, da bo tura zdravilna tako za duha kot telo, je zbrala pogum in se sama podala na dolgo kolesarjenje iz kraja Lake Tahoe v Kaliforniji v La Ventano v Mehiki. Knjiga popisuje to potovanje, ki je priložnost za potovanje navznoter, ko avtorica premišljuje o svojem življenju. Na poti doživi veliko lepega in manj lepega, ko ji v puščavi zmanjkuje vode, ko zamišljena s kolesom vred zdrsne s ceste v prepad, ko se mora boriti s strahovi in telesno izčrpanostjo, hkrati pa ji potovanje vrača vero v dobro v ljudeh, ko vedno znova naleti na koga, ki ji tako ali drugače pomaga.  Avtorica svoje kolesarske izkušnje opisuje brez samopomilovanja in pogosto s humorjem, kar utegne še koga navdihniti, da izstopi iz območja udobja in si uresniči kake uspavane sanje.