Avtoričine osebne zgodbe in meditacije se vijejo kot vitica okoli navdihujočih misli velikih filozofov, umetnikov in umetnic, na primer Voltaira, Orwella ali Virginie Woolf, ki so gojili svoje rastline s takšno strastjo, kot so ustvarjali ali negovali svoje misli. Avtorica s prepoznavnim slogom izvrstne opazovalke skozi besedilo očarljivo prepleta strast do vrtnarjenja s strastjo pripovedovanja. Zakaj vrtnarjenje ni hobi, ampak strast? »Virginia Woolf je dejala, da kadar puli plevel na vrtu, ve, kaj je sreča, George Orwell je povedal, da je poleg pisanja vrt najpomembnejša stvar v njegovem življenju, še zlasti zelenjavni vrt, Jane Austen je premišljevala obratno, najprej je bil vrt in šele potem pisanje, za pesnico Emily Dickinson je bil vrt njen »drugi jezik«. Anton Pavlovič Čehov je dal na svojo zelenico pred hišo na Jalti posaditi samo rastline, ki so imele bele cvetove. /…/« /iz uvoda/ In tudi koristni in preizkušeni nasveti V knjigi je prostora tudi za pristne izkušnje in znanje o vrtnarjenju. Tako bomo izvedeli, katera zelenjava ima rada zelo dobro pognojeno zemljo, katera pa je manj zahtevna, kje dobro uspeva radič, kako zelenjavo naravno varujemo pred škodljivci ter kaj pomeni dobro sosedstvo rastlin ... Kaj vedo, čutijo, sporočajo rastline? Med privlačno pisanim besedilom lahko preberemo tudi zanimive misli in izsledke strokovnjakov, recimo biologa Chamovitza o rastlinah kot o kompleksnih organizmih, ki sicer nimajo možganov, imajo pa »bogato čutno življenje«, in o komunikaciji med njimi. Ko na primer vrbo napadejo gosenice, le-ta spusti v zrak kemikalije, ki sosednjo vrbo opozorijo na nevarnost, da začne v svoje liste spuščati strup, ki odžene škodljivce.